Vsa nesreča našega časa je v tem, da se nam je prej posrečilo razcepiti atom kot zediniti ljudi.

Nihče ne sme stopiti v tvoje srce in ti nato reči “OPROSTI ZMOTIL SEM SE”.

Da bi držali besedo, je najbolje, da je nikoli ne damo. (Napoleon)

V našem malem mestecu je november očitno čas stresa, apatije in problemov. Vsakodnevno me razžalostijo stvari, ki se dogajajo prebivalcem mojega mesteca. Najbolj pa me pojezi to, da NI (ja na velikooooooooooooooooo žalost) ČAROBNE PALČKE. Pa sej ne za vsako stvar, ampak vsaj za nekatere stvari.

Torej zdi se mi, da smo preveč občutljiva bitja (vsaj kar se tiče prebivalcev mojega mesteca), da bi se postavili u bran vsem nevšečnostim tega sveta oziroma okolja. Ampak to nas dela natanko takšne kot smo – nismo nesramni, nismo se vdali v usodo in smo predvsem čustveni in znamo pokazati naša čustva.

Včasih ne najdem odgovorov, ki jih morda sogovornik pričakuje ali si jih želi slišati (take odgovore, ki si jih želi saamo slišati, da bo za trenutek pozabil ne morem izustiti), zato jih ne dajem.

Moje mnenje je, da se vsak “meščan” odloča tko kot se mu v tistem trenutku zdi najbolje, nato pa čas pokaže ali je potrebno to spremeniti ali je bila odločitev prava.

Moj čudež je tudi v taki fazi, ko bi rad rešil svet pa ga ne more, ampak se trudi, čeprav s tem uničuje sam sebe.

 Ampak prihaja veseli december in mestece bomo napolnili z dooollllgimi kavami (to zelo treniramo že sedaj), večernimi izhodi, nakupovanjem in jutranjimi prihodi (upam, da kdaj ne čisto sami) domov.

Poljubčki in pozdravčki vsem.

Ja po dolgem času se javljam. Za mano je baje “uspešna” operacija modrostnega zoba (tale uspešnost mi ni čist jasna – mene to tooooooollllllllllllllllllkkkkkkkkkkkkkk boli, da ne bi o uspešnosti), prehlad in pa spet pohod nad ljubljanske nočne lokale/klube.

Apatičnost, ki te ubije ko si cele dneve doma, ne moreš brati, televizijski program je vsak dan isti (razveseljuje te samo še Rado), prostor ti postane nevšečen, sam sebi greš na živce (kolk šele drugim). Ampak je tukaj tudi svetla točka. Drugače ne stanujem pri starših, ampak ko sem brez moči se vedno zatečem v HOTEL MAMA. To je najbolj prijazen hotel na svetu in ga ne bi zamenjala za nič. Torej hvala MAMICA za vse in še več.

No pa ČUDEŽI se dogajajo (ampak o tem drugič).

Pozdravčki in poljubčki vsem.

p.s. da ne pozabim na mojo TRIŠKO, držim pesti. (RADA TE IMAM)

Moje sanje, njena realnost. Moje želje, njej uresničljive. Moja iluzija, njej svet pod nogami. In končno moja žalost, njena harmonija za vedno.

Pozdravljen razum, kdo ve kdaj se bova spet srečala, je rekel pijanec in vstopil v krčmo.

Človek je gospodar tistega, kar zamolči in suženj stvari, ki jih pove.

Prijatelji so čokolada v piškotu življenja. Dobri prijatelji, dobre knjige in zaspana vest, to je idealno življenje. (Mark Twain)

Ko je ZAKAJ samo eden in ZATOJEV veliko več, je težko izbrati tistega pravega.